Za začetek

V srednji šoli sem imel totalno averzijo do slovenskega filma, a sem kasneje ugotovil, da je za to kriv predvsem šolski sistem. Ker filmske vzgoje ni bilo (in je po večini še vedno ni – čast izjemam!) in ker je ogled filmske predstave najlaže organizirati, so nas naše drage pedagoške delavke enostavno za uro in pol zaprle v kino dvorano, same pa srebale kavico v sosednjem lokalčku. Največkrat smo seveda gledali slovenski film, velikokrat neposrečeno izbran, brez uvoda, brez priprave, brez pogovora (pred ali po ogledu). Simbolike, filmskega jezika, kadriranja in vsega kar gre k filmu, seveda nismo razumeli in smo se tako po večini dolgočasili. In to po krivici.

Danes ugotavljam, da je zgodovina nacionalne kinematografije pestra in zanimiva, z vsemi svojimi vzponi in padci, dobrimi in slabimi filmi, režiserji ter igralci. Brez pričakovanj, a z veseljem se podajam na pot slovenskega filma in prav zanima me, kam me bo pripeljala. Odločil sem se namreč, da bom pogledal vse (oz. tiste, ki so dosegljivi) slovenske celovečerce (in še kakšnega srednje- in kratkometražnega za povrh!) in po ogledu sproti zapisoval misli in opažanja.