Trije filmi dr. Karola Grossmanna

Najbrž se ne bi preveč zmotil, če bi trdil, da bi vprašani naključni mimoidoči Grosmannovo ime povezovali s Festivalom fantastičnega filma in vina, ki bo prihodnje leto v Ljutomeru doživel že jubilejno, deseto izvedbo. Malokdo pravzaprav sploh ve, da je ravno dr. Karol Grossmann, rojen v Drakovcih, pionir slovenskega filma. Danes poznamo tri ohranjene posnetke, ki jih je leta 2005 Slovenski filmski arhiv obnovil, restavriral in digitaliziral (tj. spravil na DVD), v skupni dolžini približno treh minut.

Odhod od maše (1905), Sejem v Ljutomeru in Na domačem vrtu (oba 1906), je Grossmann posnel za domačo rabo, tj. filmov nikoli ni predvajal javno, kljub temu, da so ravno v tistem času cveteli »kinematografi«, v katerih so predvajali uvožene, predvsem francoske kratke filmčke. Ravno zaradi tega Grosmannove filme sam vidim kot »igračkanje« gadget freaka, navdušenca nad novo tehnologijo, ki ni imel nekih ambicij po snemanju filmov. Kot nekakšnega Jonasa Ž. iz začetka 20. stoletja, če se malo pošalim. Zato se tudi ne morem strinjati s Štefančičevim dramatiziranjem v Mladini, češ da je Grossmann režiral in celo posnel prvi slovenski celovečerni film. Kljub temu, da trditev postavlja v kontekst časa, se mi zdi pretirana.

Odhod in Sejem namreč izgledata kot učna poskusa, saj Grossmann od daleč, z visokega, snema množico ljudi, ki prihaja in odhaja oz. se premika med stojnicami. Zlahka si ga predstavljam kot nekoga, ki je pred kratkim v roke dobil to čudo, ki slike požene v gibanje, in je pač moral nekje napraviti nekaj posnetkov, da se nauči rokovanja z novotarijo. Posnel je pač družbeno dogajanje svojega kraja, nato pa doma s prijatelji pregledoval posnetke.

Prvi film je dolg 18 metrov, drugi skoraj 8, oba pa posneta na 17,5 mm trak. Nihče razen družine in prijateljev jih ni poznal, odkrili so jih šele leta 1948, a jih niso mogli predvajati, ker niso imeli projektorja, ki bi omogočal prikazovanje 17,5 mm traku, zato so si filma ogledali zgolj po sličicah. Grossmannov sin je takrat našel še tretji film svojega očeta Na domačem vrtu. Slednji je edini režiran, saj prikazuje Grossmannovi hčeri, ki tekata od hiše do kamere, ki je postavljena v njuni višini, in nazaj. Filme so tako v gibanju spet videli šele leta 1968, ko so si v kinoklubu Unikal sposodili projektor iz Avstrije.

Grossmann je filme posnel pri svojih štiridesetih in »zaradi pomanjkanja časa in še bolj zaradi finančnih težav« nikoli ni posnel ničesar več – tako je vsaj trdil njegov sin Vladimir Grosman, zapuščina pa to dejstvo potrjuje.

Filmi imajo z današnjega zornega kota neverjetno zgodovinsko vrednost, hkrati pa postavljajo kar nekaj vprašanj, na katere ne poznam(o) odgovorov. Zakaj ni Grossmann filmov predvajal javno in si tako morda finančno opomogel? Zakaj ni posnel nobenega filma več? Zakaj je naslednji slovenski film posnet šele leta 1931, torej kar 25 let za Grossmannovimi? In če se vrnem k začetni trditvi: je možno, da Grossmanna danes večina ne pozna, dejstvo, da je ustvarjal na t.i. periferiji in ne v Ljubljani, središču takratnega kulturnega življenja?

Odhod od maše (1905)