Triglavske strmine (1932)

Znane so debate o tem, kateri je prvi slovenski celovečerni film - V kraljestvu zlatoroga ali Triglavske strmine. Kljub temu, da je bil Zlatorog posnet in prikazan leta 1931, Strmine pa leto kasneje, so nekateri prvemu "očitali", da je turističen, dokumentarni film, ne pa tudi igrani, kar naj bi bil Triglavske strmine. Žal prvega (še) nisem videl, a lahko trdim, da tudi drugi ni ravno najbolj igran, saj ne premore nekega osrednjega lika, ki bi bil nosilec zgodbe (ki jo je tudi bolj za vzorec). Glavni lik v obeh filmih je Triglav kot gora in simbol. V tem smislu sta bila oba filma nositelja neke nacionalne zavesti in ideje, vzpostavljata slovensko kinematografijo. Kljub vsemu sta v času zvočnega filma, oba slovenska še vedno nema.

Ko so Tominšek, Čop, Potočnik in Lovšin videli Zlatoroga, so se vsi strinjali, da je dober, a premalo drzen, saj so se na Triglav namenili s Pokljuke, kjer so smeri bolj prodnate. Dogovorili so se, da tudi sami posnamejo podoben film, a bolj plezalskega. Izbrali so triglavsko severno steno. Film nato prikazuje druščino pri plezariji, da pa ne bi bil film predolgočasen, mu dodajo še nekakšno ljubezensko zgodbo. Na vrhu si par obljubi večno zvestobo in filma je konec.

Bolj zanimivo je dogajanje po premieri filma. Za potrebe nastanka filma, so namreč kapital združili Tominšek, Lovšin in Badjura in ustanovili podjetje "Sava film". V pogodbi so zapisali, da prva dva prispevata vsak po 50.000 dinarjev v gotovini, Badjura pa v višini istega zneska prispeva kamere, razvijanje in kopiranje filmov. Dobiček so razdelili po ključu: 55% Badjura, 10% Tominšek, 5% Lovšin, ostalih 30% pa naj bi pripadlo igralcem, režiserju in scenaristu. Tominšek je nato prevzel izredno težavno snemanje plezalnih prizorov v Triglavski severni steni in v Martuljku, ter izdatno pripomogel h kvaliteti filma. S filmom so bili vsi zadovoljni, tudi gledalci, ki so se množično udeleževali projekcij.

A dobra volja ni dolgo trajala, saj sta Tominšek in Lovšin povsem naključno izvedela, da so se Triglavske strmine prikazovale tudi v Ameriki, kamor je Badjura brez njune vednosti očitno odprodal eno kopijo filma. Sledila je tožba in protitožba, saj so se vsi počutili oškodovane. Pravda je trajala vse do leta 1940, ko sta Tominšek in Lovšin zmagala. Tominšek se je takrat odločil, da film ne spada več v javnost in ostal neomajen vse do svoje smrti leta 1961. Leta 1963 je PZS praznovala 70-letnico in je na Lovšinovo pobudo film odkupila od Tomiškovega sina ter ga opremila z glasbo Bojana Adamiča, od takrat pa je film tudi na voljo za vse kinematografe.

Triglavske strmine imajo za sabo precej pestro zgodovino in kar nekaj čudovitih (zgodovinskih) posnetkov Julijskih alp in krajev ter ljudi pod njimi, zato priporočam, da svoje lokalne kino prikazovalce pocukate za rokav in jih prepričate, da vam zavrtijo film.