Patriot (1998)

To je vse, kar imam povedati o Patriotu...

Triglavske strmine (1932)

Znane so debate o tem, kateri je prvi slovenski celovečerni film - V kraljestvu zlatoroga ali Triglavske strmine. Kljub temu, da je bil Zlatorog posnet in prikazan leta 1931, Strmine pa leto kasneje, so nekateri prvemu "očitali", da je turističen, dokumentarni film, ne pa tudi igrani, kar naj bi bil Triglavske strmine. Žal prvega (še) nisem videl, a lahko trdim, da tudi drugi ni ravno najbolj igran, saj ne premore nekega osrednjega lika, ki bi bil nosilec zgodbe (ki jo je tudi bolj za vzorec). Glavni lik v obeh filmih je Triglav kot gora in simbol. V tem smislu sta bila oba filma nositelja neke nacionalne zavesti in ideje, vzpostavljata slovensko kinematografijo. Kljub vsemu sta v času zvočnega filma, oba slovenska še vedno nema.

Ko so Tominšek, Čop, Potočnik in Lovšin videli Zlatoroga, so se vsi strinjali, da je dober, a premalo drzen, saj so se na Triglav namenili s Pokljuke, kjer so smeri bolj prodnate. Dogovorili so se, da tudi sami posnamejo podoben film, a bolj plezalskega. Izbrali so triglavsko severno steno. Film nato prikazuje druščino pri plezariji, da pa ne bi bil film predolgočasen, mu dodajo še nekakšno ljubezensko zgodbo. Na vrhu si par obljubi večno zvestobo in filma je konec.

Bolj zanimivo je dogajanje po premieri filma. Za potrebe nastanka filma, so namreč kapital združili Tominšek, Lovšin in Badjura in ustanovili podjetje "Sava film". V pogodbi so zapisali, da prva dva prispevata vsak po 50.000 dinarjev v gotovini, Badjura pa v višini istega zneska prispeva kamere, razvijanje in kopiranje filmov. Dobiček so razdelili po ključu: 55% Badjura, 10% Tominšek, 5% Lovšin, ostalih 30% pa naj bi pripadlo igralcem, režiserju in scenaristu. Tominšek je nato prevzel izredno težavno snemanje plezalnih prizorov v Triglavski severni steni in v Martuljku, ter izdatno pripomogel h kvaliteti filma. S filmom so bili vsi zadovoljni, tudi gledalci, ki so se množično udeleževali projekcij.

A dobra volja ni dolgo trajala, saj sta Tominšek in Lovšin povsem naključno izvedela, da so se Triglavske strmine prikazovale tudi v Ameriki, kamor je Badjura brez njune vednosti očitno odprodal eno kopijo filma. Sledila je tožba in protitožba, saj so se vsi počutili oškodovane. Pravda je trajala vse do leta 1940, ko sta Tominšek in Lovšin zmagala. Tominšek se je takrat odločil, da film ne spada več v javnost in ostal neomajen vse do svoje smrti leta 1961. Leta 1963 je PZS praznovala 70-letnico in je na Lovšinovo pobudo film odkupila od Tomiškovega sina ter ga opremila z glasbo Bojana Adamiča, od takrat pa je film tudi na voljo za vse kinematografe.

Triglavske strmine imajo za sabo precej pestro zgodovino in kar nekaj čudovitih (zgodovinskih) posnetkov Julijskih alp in krajev ter ljudi pod njimi, zato priporočam, da svoje lokalne kino prikazovalce pocukate za rokav in jih prepričate, da vam zavrtijo film.

Trije filmi dr. Karola Grossmanna

Najbrž se ne bi preveč zmotil, če bi trdil, da bi vprašani naključni mimoidoči Grosmannovo ime povezovali s Festivalom fantastičnega filma in vina, ki bo prihodnje leto v Ljutomeru doživel že jubilejno, deseto izvedbo. Malokdo pravzaprav sploh ve, da je ravno dr. Karol Grossmann, rojen v Drakovcih, pionir slovenskega filma. Danes poznamo tri ohranjene posnetke, ki jih je leta 2005 Slovenski filmski arhiv obnovil, restavriral in digitaliziral (tj. spravil na DVD), v skupni dolžini približno treh minut.

Odhod od maše (1905), Sejem v Ljutomeru in Na domačem vrtu (oba 1906), je Grossmann posnel za domačo rabo, tj. filmov nikoli ni predvajal javno, kljub temu, da so ravno v tistem času cveteli »kinematografi«, v katerih so predvajali uvožene, predvsem francoske kratke filmčke. Ravno zaradi tega Grosmannove filme sam vidim kot »igračkanje« gadget freaka, navdušenca nad novo tehnologijo, ki ni imel nekih ambicij po snemanju filmov. Kot nekakšnega Jonasa Ž. iz začetka 20. stoletja, če se malo pošalim. Zato se tudi ne morem strinjati s Štefančičevim dramatiziranjem v Mladini, češ da je Grossmann režiral in celo posnel prvi slovenski celovečerni film. Kljub temu, da trditev postavlja v kontekst časa, se mi zdi pretirana.

Odhod in Sejem namreč izgledata kot učna poskusa, saj Grossmann od daleč, z visokega, snema množico ljudi, ki prihaja in odhaja oz. se premika med stojnicami. Zlahka si ga predstavljam kot nekoga, ki je pred kratkim v roke dobil to čudo, ki slike požene v gibanje, in je pač moral nekje napraviti nekaj posnetkov, da se nauči rokovanja z novotarijo. Posnel je pač družbeno dogajanje svojega kraja, nato pa doma s prijatelji pregledoval posnetke.

Prvi film je dolg 18 metrov, drugi skoraj 8, oba pa posneta na 17,5 mm trak. Nihče razen družine in prijateljev jih ni poznal, odkrili so jih šele leta 1948, a jih niso mogli predvajati, ker niso imeli projektorja, ki bi omogočal prikazovanje 17,5 mm traku, zato so si filma ogledali zgolj po sličicah. Grossmannov sin je takrat našel še tretji film svojega očeta Na domačem vrtu. Slednji je edini režiran, saj prikazuje Grossmannovi hčeri, ki tekata od hiše do kamere, ki je postavljena v njuni višini, in nazaj. Filme so tako v gibanju spet videli šele leta 1968, ko so si v kinoklubu Unikal sposodili projektor iz Avstrije.

Grossmann je filme posnel pri svojih štiridesetih in »zaradi pomanjkanja časa in še bolj zaradi finančnih težav« nikoli ni posnel ničesar več – tako je vsaj trdil njegov sin Vladimir Grosman, zapuščina pa to dejstvo potrjuje.

Filmi imajo z današnjega zornega kota neverjetno zgodovinsko vrednost, hkrati pa postavljajo kar nekaj vprašanj, na katere ne poznam(o) odgovorov. Zakaj ni Grossmann filmov predvajal javno in si tako morda finančno opomogel? Zakaj ni posnel nobenega filma več? Zakaj je naslednji slovenski film posnet šele leta 1931, torej kar 25 let za Grossmannovimi? In če se vrnem k začetni trditvi: je možno, da Grossmanna danes večina ne pozna, dejstvo, da je ustvarjal na t.i. periferiji in ne v Ljubljani, središču takratnega kulturnega življenja?

Odhod od maše (1905)

Za začetek

V srednji šoli sem imel totalno averzijo do slovenskega filma, a sem kasneje ugotovil, da je za to kriv predvsem šolski sistem. Ker filmske vzgoje ni bilo (in je po večini še vedno ni – čast izjemam!) in ker je ogled filmske predstave najlaže organizirati, so nas naše drage pedagoške delavke enostavno za uro in pol zaprle v kino dvorano, same pa srebale kavico v sosednjem lokalčku. Največkrat smo seveda gledali slovenski film, velikokrat neposrečeno izbran, brez uvoda, brez priprave, brez pogovora (pred ali po ogledu). Simbolike, filmskega jezika, kadriranja in vsega kar gre k filmu, seveda nismo razumeli in smo se tako po večini dolgočasili. In to po krivici.

Danes ugotavljam, da je zgodovina nacionalne kinematografije pestra in zanimiva, z vsemi svojimi vzponi in padci, dobrimi in slabimi filmi, režiserji ter igralci. Brez pričakovanj, a z veseljem se podajam na pot slovenskega filma in prav zanima me, kam me bo pripeljala. Odločil sem se namreč, da bom pogledal vse (oz. tiste, ki so dosegljivi) slovenske celovečerce (in še kakšnega srednje- in kratkometražnega za povrh!) in po ogledu sproti zapisoval misli in opažanja.